Get 20M+ Full-Text Papers For Less Than $1.50/day. Start a 14-Day Trial for You or Your Team.

Learn More →

Possibilities of Walnuts (Juglans Spp.) Protection Against Walnut Husk Fly (Rhagoletis Completa Cresson) with Special Emphasis on Biological Control

Possibilities of Walnuts (Juglans Spp.) Protection Against Walnut Husk Fly (Rhagoletis Completa... POSSIBILITIES OF WALNUTS (Juglans spp.) PROTECTION AGAINST WALNUT HUSK FLY (Rhagoletis completa Cresson) WITH SPECIAL EMPHASIS ON BIOLOGICAL CONTROL Walnut husk fly (Rhagoletis completa) is an economically important fruit fly, which attacks several species of walnuts (Juglans spp). The insect is indigenous to North America, the best method for trapping the walnut husk fly adults is a yellow sticky board with ammonium carbonate as an attractant. In the present paper the bionomics, geographical distribution, methods of monitoring and controlling the walnut husk fly with special emphasis on biological control of the pest are presented. In a scientific literature is a lack of information regarding biological control, however if we take into consideration the foreign researches, Slovenian legislation and our experiences we suggest for biological control of walnut husk fly the foliar application of entomopathogenic fungi Beauveria bassiana against adults, soil application of entomopathogenic nematodes against larvae in autumn and spring soil application of entomopathogenic nematodes against adults, when they emerge from pupas. Monitoring of domestic parasitoids of walnut husk fly will be in the future needed in areas where the walnuts are expanded. On different areas of the world several species of parasitoids (Coptera occidentalis, Diachasmimorpha juglandis) are mentioned as an alternative biological control agents to chemicals. Key words: walnut husk fly, Rhagoletis completa, parasitoids, entomopathogenic fungi, entomopathogenic nematodes, biological control doc. dr., univ. dipl. inz. agr, Jamnikarjeva 101, SI-1111 Ljubljana, e-mail: ziga.laznik@bf.uni-lj.si izr. prof. dr., Jamnikarjeva 101, SI-1111 Ljubljana, e-mail: stanislav.trdan@bf.uni-lj.si Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 str. 287 - 292 1 UVOD Iz rodu Rhagoletis poznamo okoli 60 vrst zuzelk, nekatere vrste predstavljajo gospodarsko pomembne rastlinske skodljive organizme. Orehova muha (Rhagoletis completa Cresson, 1929; Diptera: Tephritidae) je sadna muha, ki napada navadni ali evropski oreh (Juglans regia L.), pa tudi crni oreh (J. nigra L. in J. californica S. Wats.) (Solar s sod., 2007). Bush (1966) navaja, da se lahko orehova muha pojavlja tudi na breskvi (Prunus persica [L.] Stokes), medtem ko Yee in Goughnour (2008) porocata o poskodbah orehove muhe na navadnem glogu (Crataegus laevigata [Poir.] DC.). Navadni oreh je zaenkrat edina gostiteljska vrsta orehove muhe v Evropi (Duso in Dal Lago, 2006). Licinke (zerke) orehove muhe se hranijo z zeleno lupino orehov. Te vrtajo zavite rove v lupino in tkivo spremenijo v zdrizasto gmoto. Lupina se na napadenem mestu zmehca in pocrni, zunanja povrhnjica pa ostane neposkodovana. Lupina se prilepi na olesenelo luscino, ki pocrni in se je ne da ocistiti. Napadeni orehi odpadejo ali ostanejo prek zime na drevesu. Pri zgodnjem napadu so prizadeta tudi jedrca, ki potemnijo, se zgrbancijo in postanejo grenka, pogosto tudi plesniva (Solar s sod., 2007). Zuzelka izvira iz juznega in osrednjega dela ZDA ter skrajnega severa Mehike (Duso in Dal Lago, 2006). V Evropi je bila prvic ugotovljena leta 1991 v Svici (Merz, 1991), od koder se je razsirila v sosednjo Italijo (Trematerra, 1995). V Sloveniji so jo prvic odkrili v Vipavski dolini leta 1997 (Seljak, 1999), do leta 2011 se je razsirila po celotni Sloveniji (Miklavc s sod., 2013). Trenutno je ta skodljivec razsirjen tudi v nekaterih ostalih drzavah obmocja EPPO (Avstrija, Hrvaska, Madzarska, Francija) (Duso in Dal Lago, 2006). Bionomija skodljivca je dobro preucena (Duso in Dal Lago, 2006). Vrsta je univoltilna (ima en rod na leto), let odraslih osebkov pa je mogoce spramljati med julijem in septembrom (Miklavc s sod., 2009). Skodljivec prezimi v razvojnem stadiju bube v tleh (Chen s sod., 2006), v omenjenem stadiju pa lahko prezivi tudi do dve leti (Opp in Zermeno, 2000), kar lahko pripelje do sporadicnega pojavljanja skodljivca v posameznih nasadih. 2 SPREMLJANJE STEVILCNOSTI IN KEMICNO ZATIRANJE OREHOVE MUHE Za najbolj ucinkovito metodo lovljenja odraslih osebkov orehove muhe velja trikotna rumena lepljiva plosca, skupaj z amonijevim karbonatom, ki deluje kot atraktant (Riedl s sod., 1989; Yokoyama in Miller, 1996). Vzorcenje populacije skodljivca na orehih je priporocljivo po prvem ulovu odraslih osebkov, z namenom, da ugotovimo cas zacetka odlaganja jajcec, ki predstavlja najpomembnejse obdobje za zatiranje omenjenega skodljivca (Riedl in Hoying, 1980). Solar in sod. (2007) porocajo, da kriticno stevilo za orehovo muho se ni doloceno, velja pa, da je tretiranje orehov z insekticidi potrebno, ce je bil napad mocan v preteklem letu in ce se je v tekocem letu na plosce ujelo nekaj muh. Od insekticidov so se v preteklosti za ucinkovite izkazali organski fosforjevi estri in piretroidi (Barnes in Ortega, 1959; Madsen in Davis, 1964), v preizkusanju pa so tudi razlicne kombinacije okolju prijaznejsih insekticidov in proteinskih vab (Van Steenwyk in sod., 2003). 288 Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 Solar in sod. (2007) so preucevali ucinkovitost razlicnih kemicnih pripravkov za zatiranje orehove muhe na prostem. Ugotovili so, da je najboljse delovanje (65 %) pokazal pripravek, katerega aktivno snov sta predstavljala tiakloprid in deltametrin. Omenjeni pripravek je bil nanesen dvakrat na spodnjo tretjino krosnje. Primerljiva ucinkovitost (63 %) je bila v poskusu dosezena tudi ob uporabi aktivne snovi spinosad ob dodatku hidroliziranega proteina (atraktant), ki je bila dvakrat nanesena po celotnih krosnjah orehov. Avtorji se ugotavljajo, da se razlicne sorte orehov med seboj razlikujejo po obcutljivosti za napad preucevanega skodljivca (Guillén s sod., 2011). Miklavc in sod. (2009) so preizkusali delovanje treh kemicnih insekticidov (aktivne snovi spinosad, dimetoat in tiakloprid) na dveh sortah oreha ('Novosadski kasni' in 'Franquette'), vendar pa so bili rezultati ucinkovitosti zatiranja v primerjavi z raziskavo, ki so jo opravili Solar in sod. (2007), slabsi. V isti raziskavi so ugotovili, da se je najvec Moznosti varstva oreha (Juglans spp.) pred orehovo muho... bioticnem zatiranju skodljivca muh ulovilo na rumeno lepljivo plosco Rebell® amarillo (Miklavc s sod., 2009). 3 MOZNOSTI BIOTICNEGA ZATIRANJA OREHOVE MUHE 3.1 Parazitoidi Parazitoidna osica Coptera occidentalis Muesebeck (Hymenoptera: Diapriidae) je solitarni parazitoid, ki izvira iz Kalifornije (ZDA) in parazitira bube predstavnikov iz rodu Rhagoletis (Granchietti in sod., 2012). Muesebeck (1980) poroca, da omenjeni parazitoid parazitira orehovo muho ter vrsto Rhagoletis cingulata (Loew). Razen v naravnih gostiteljih pa se lahko razvija tudi v drugih sadnih muhah, kot sta vrsti R. indifferens Curran in breskova muha (Ceratitis capitata Wiedemann) (Hagen in sod., 1995). Ob koncu 70' let se je masovno namnozevanje parazitoidne osice C. occidentalis zacelo v Kaliforniji, z namenom zatiranja orehove muhe, v 80' letih je bil prvi masovni izpust tega naravnega sovraznika v okolje (Hagen in sod., 1995). Kljub 30-letnem vnasanju te vrste v naravno okolje, pa je za zdaj njen ucinek pri zatiranju orehove muhe nezadovoljiv. Hagen in sod. (1995) porocajo, da je slabsi ucinek delovanja parazitoidne osice predvsem posledica posebne bionomije vrste, saj gre za solitarnega parazitoida, ki parazitira bube v tleh. Zaradi prenizke koncentracije atraktantov (sinomonov/kairomonov), ki se sproscajo v tleh, priporoca uporabo kemicnih stimulantov, ki bi dodatno aktivirali parazitoida v okolju. Vrsta C. occidentalis je bila na Slovaskem sicer vnesena kot bioticni agens za zatiranje cesnjeve muhe (Rhagoletis cerasi L.) (Vallo, 1996). Parazitoidna osica Diachasmimorpha juglandis Muesebeck (Hymenoptera: Braconidae) je solitarni endoparazit, ki parazitira licinke in bube predstavnikov iz rodu Rhagoletis (Henneman s sod., 2002). Henneman in sod. (2002) porocajo, da omenjeni parazitoid poisce svoj plen z zaznavanjem hlapnih komponent, ki izhajajo iz napadenih orehovih plodov, vendar zaenkrat omenjena vrsta se ni vkljucena v programe bioticnega zatiranja orehove muhe. Sorodna parazitoidna vrsta, Diachasmimorpha longicaudata (Ashmead), je bila na Havajih vkljucena v program bioticnega varstva breskove muhe ter vrste Bactrocera dorsalis (Hendell) (Henneman s sod., 2002). 3.2 Entomopatogene glive Entomopatogeni glivi Beauveria bassiana (Balsamo) Vuillemin (Ascomycota: Hypocreales) ter Metarhizium anisopliae (Metchnikoff) Sorokin (Ascomycota: Hypocreales) predstavljata potencialno ucinkovita kandidata za zatiranje odraslih osebkov orehove muhe. Stevilne raziskave so pokazale, da entomopatogeni glivi uspesno zatirata nekatere sorodne vrste iz rodu Rhagoletis; cesnjevo muho (Daniel in Wyss, 2009) in druge predstavnike sadnih muh, na primer breskovo muho (Castillo s sod., 2000; Dimbi s sod., 2003). Obe vrsti gliv lahko ob talnem nanosu prideta v stik z licinkami tretje larvalne stopnje (L3), bubami in odraslimi osebki. Yee in Lacey (2005) porocata, da je delovanje entomopatogenih gliv na licinke in bube omejeno, medtem ko je delovanje na odrasle osebke precej boljse. Daniel in Wyss (2010) sta v svoji raziskavi prisla do podobnih zakljuckov, kjer sta preucevala ucinkovitost entomopatogene glive B. bassiana za zatiranje razlicnih razvojnih stadijev cesnjeve muhe. Ucinkovitost zatiranja licink in bub je v njuni raziskavi znasala med 25 in 30 %, medtem ko je foliarni nanos glive v obdobju leta muhe zmanjsal napadenost plodov kar za 65 %. 3.3 Entomopatogene ogorcice Entomopatogene ogorcice iz rodov Steinernema in Heterorhabditis veljajo za ucinkovite bioticne agense pri zatiranju razlicnih vrst skodljivih zuzelk (Laznik in Trdan, 2011). Yee in Lacey (2003) porocata o uporabi razlicnih vrst entomopatogenih ogorcic iz rodu Steinernema za zatiranje vrste Rhagoletis indifferens Curran. Rezultati njune raziskave so pokazali, da so entomopatogene ogorcice iz rodu Steinernema ucinkoviti bioticni agensi za zatiranje licink (do 80 % smrtnost) in odraslih osebkov (do 50 % smrtnost), medtem ko na bube entomopatogene ogorcice niso pokazale zadovoljive ucinkovitosti. Entomopatogene ogorcice lahko s talnim nanosom pridejo v stik z licinkami tretje larvalne stopnje (L3), bubami in odraslimi osebki. Prvi optimalni termin zatiranja orehove muhe bi tako bilo obdobje, ko se iz bub zacnejo masovno izlegati odrasli osebki, njihovo Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 pojavljanje v sadovnjaku pa bi bilo mogoce opazovati z rumenimi lepljivimi ploscami. Drugo ustrezno obdobje za aplikacijo entomopatogenih ogorcic bi bilo obdobje, ko se licinke premaknejo v tla, z namenom, da se tam zabubijo. 4 ZAKLJUCKI Dobrih 15 let po vnosu v Slovenijo je orehova muha pri nas dalec najpomembnejsi skodljivec navadnega oreha. Za njeno zatiranje imamo med insekticidi registriran le tiakloprid, ki ga lahko do dvakrat v rastni dobi nanasamo na krosnje, dovoljena pa je tudi njegova uporaba v integrirani pridelavi orehov. Za zmanjsanje populacije in posledicno zmanjsanja skode, ki jo orehova muha povzroci na orehih, pa je potrebno izvajati predvsem naslednje agrotehnicne ukrepe: redno rez dreves in skrb za dobro osvetlitev krosnje, odstranjevanje in seziganje pocrnelih odpadlih plodov (zlasti ce so v lupini se zerke), jesensko ali spomladansko plitvo obdelavo tal pod krosnjami dreves in prekrivanje tal z vrtnarsko tkanino pod krosnjami dreves v obdobju izletanja odraslih osebkov (Olson in Buchner, 2002). Med bioticnimi agensi, ki bi jih lahko v prihodnje v Sloveniji uporabljali za zatiranje tega vse pomembnejsega skodljivca so entomopatogena gliva B. bassiana ter entomopatogene ogorcice Steinernema feltiae, S. carpocpasae, S. kraussei ter Heterorhabditis bacteriophora, ki so na Seznamu domorodnih vrst organizmov za namen bioticnega varstva rastlin, s cimer je njihova uporaba pri nas tudi zakonsko dovoljena. Upostevajoc rezultate dosedanjih tujih raziskav (Yee in Lacey, 2005; Daniel in Wyss, 2010) bi veljalo glivo B. bassiana uporabiti zlasti proti odraslim osebkom skodljivca (foliarni nanos), saj talna aplikacija proti licinkam in bubam ni dala zadovoljivih rezultatov. Entomopatogene ogorcice bi bilo smotrno uporabiti zlasti proti licinkam (jesenska talna aplikacija), ki z napadenimi orehi padejo na tla, veljalo pa bi poskusiti tudi s spomladansko talno aplikacijo v obdobju izleganja odraslih osebkov, ki so v dosedanjih raziskavah (Yee in Lacey, 2003) pokazali doloceno dovzetnost za napad teh pri nas vse bolj pogosto uporabljenih bioticnih agensov. Vsekakor velja na obmocjih razsirjenosti navadnega oreha v prihodnje nacrtno spremljati zastopanost potencialnih domorodnih parazitoidov orehove muhe, saj na razlicnih koncih sveta prav nekatere predstavnike iz omenjene skupine naravnih sovraznikov (Coptera occidentalis, Diachasmimorpha juglandis) omenjajo kot dovolj ustrezne alternative uporabi sinteticnih insekticidov. 5 ZAHVALA Prispevek je nastal s financno pomocjo Ministrstva za kmetijstvo in okolje ­ Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v okviru strokovnih nalog s podrocja zdravstvenega varstva rastlin. 6 VIRI Barnes, M.M., Ortega, J.C. 1959. Experiments with protein hydrolysate bait sprays for control of the walnut husk fly. Journal of Economic Entomology 52: 279-285. Bush, G.L. 1966. The taxonomy, cytology and evolution of the genus Rhagoletis in North America (Diptera: Tephritidae). Bulletin of the Museum of Comparative Zoology 134: 431-562. Castillo, M.A., Moya, P., Hernándeza, E., PrimoYúferab, E. 2000. Susceptibility of Ceratitis capitata Wiedemann (Diptera: Tephritidae) to entomopathogenic fungi and their extracts. Biological Control 19: 274-282. Chen, Y. H., Opp, S.B., Berlocher, S.H., Roderick, G.K. 2006. Are bottlenecks associated with colonizationj? Genetic diversity and diapause 290 Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 Moznosti varstva oreha (Juglans spp.) pred orehovo muho... bioticnem zatiranju skodljivca variation of native and introduced Rhagoletis completa population. Oecologia 149: 656-667. Daniel, C., Wyss, E. 2009. Susceptibility of different life stages of the European cherry fruit fly, Rhagoletis cerasi, to entomopathogenic fungi. Journal of Applied Entomology 133: 473-483. Daniel, C., Wyss, E. 2010. Field applications of Beauveria bassiana to control the European cherry fruit fly Rhagoletis cerasi. Journal of Applied Entomology 134: 675-681. Dimbi, S., Maniania, N.K., Lux, S.A., Mueke, J.M. 2003. Host species, age and sex as factors affecting the susceptibility of the African Tephritid fruit fly species, Ceratitis capitata, C. cosyra and C. fasciventris to infection by Metarhizium anisopliae. Journal of Pest Science 76: 113-117. Duso, C., Dal Lago, G. 2006. Life cycle, phenology and economic importance of the walnut husk fly Rhagoletis completa Cresson (Diptera: Tephritidae) in northern Italy. Annales de la Société Entomologique de France (n.s.) 42: 245-254. Granchietti, A., Sacchetti, P., Rosi, M.C., Belcari, A. 2012. Fruit fly larval trail acts as a cue in the host location process of the pupal parasitoid Coptera occidentalis. Biological Control 61: 7-17. Guillén, L., Aluja, M., Rull, J., Höhn, H., Schwizer, T., Samietz, J. 2011. Influence of walnut cultivar on infestation by Rhagoletis completa: behavioural and management implications. Entomologia Experimentalis et Applicata 140: 207-217. Hagen, K.S., Tassan, R.L., Fong, M., Aliniazee, M.T. 1995. Walnut husk fly. In: Biological control in the Western United States (Nechols, J.R., Andres, L.A., Beardsley, J.W., Goeden, R.D., Jackson, C.G. (Eds.). University of California 61: 224-227. Henneman, M.L., Dyreson, E.G., Takabayashi, J., Raguso, R.A. 2002. Response to walnut olfactory and visual cues by the parasitic wasp Diachasmimorpha juglandis. Journal of Chemical Ecology 28: 2221-2244. Laznik, Z., Trdan, S. 2011. Entomopathogenic nematodes (Nematoda: Rhabditida) in Slovenia: from tabula rasa to implemantation into crop production systems. In: Perveen, F. (Ed.). Insecticides - advances in integrated pest management. Rijeka, InTech: 627-656. Madsen, H.F., Davis, C.S. 1964. War on the husk fly. Diamond Walnut News 46: 12-13. Merz, B. 1994. Diptera: Tephritidae. Insecta. Helvetica Fauna 10: 198. Miklavc, J., Mesl, M., Matko, B., Solar, A. 2009. Spremljanje sezonske dinamike orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson) v letu 2008 z rumenimi lepljivimi ploscami in rezultati preizkusanja insekticidov. V: Macek, J. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 9. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udelezbo, Nova Gorica, 4.-5. marec 2009. Ljubljana, Drustvo za varstvo rastlin Slovenije: 343-348. Miklavc, J., Mesl, M., Matko, B., Solar, A., Trdan, S. 2013. Izkusnje z zatiranjem orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson) v SV Sloveniji v letih 2011 in 2012. V: Macek, J. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 11. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udelezbo, Bled, 5.-6. marec 2011. Ljubljana, Drustvo za varstvo rastlin Slovenije: 114-119. Muesebeck, C.F.W. 1980. The nearctic parasitic wasp of the genera Psilus Panzer and Coptera Say (Hymenoptera, Proctotrupoidea, Diapriidae). Technical Bulletin, Science and Education Administration, USDA 1617, iv+71. Olson, W.H., Buchner, R.P. 2002. Leading edge of plant protection for walnuts. Horttechnology 12: 615618. Opp, S., Zermeno, J. 2000. Timing and susceptibility of walnut cultivars to walnut husk fly attack-episode 2. In: Walnut research reports 2000. California. Walnut Mktg. Board, Sacramento: 293-295. Riedl, H., Barnett, W.W., Coates, W.W., Coviello, R., Joos, J., Olson, W.H. 1989. Walnut husk fly (Diptera: Tephritidae): evaluation of traps for timing of control measures and for damage predictions. Journal of Economic Entomology 82: 1191-1196. Riedl, H., Hoying, S.A. 1980. Seasonal patterns of emergence, flight activity and oviposition of the walnut husk fly in Northern California. Environmental Entomology 9: 567-571. Seljak, G., 1999. Orehova muha (Rhagoletis completa Cresson) ­ nov nevaren skodljivec orehov v Sloveniji. Revija za sadjarstvo, Vinogradnistvo in Vinarstvo 10: 12-15. Solar, A., Miklavc, J., Seljak, G., Mesl, M., Matis, G., Matko, B., Plibersek, T. 2007. Prve izkusnje z zatiranjem orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson) v severovzhodni Sloveniji. V: Macek, J. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 8. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin, Radenci, 6.-7. marec 2007. Ljubljana, Drustvo za varstvo rastlin Slovenije: 220-224. Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 Trematerra, P., Paparatti, B., Girgenti, P. 1995. Attenzione alla presenza della mosca delle noci. Informatore agrario 47: 74-76. Vallo, V. 1996. Comparison of laboratory and natural population of Coptera occidentalis (Mues.) (Hymenoptera, Proctrotrupoidea, Diapriidae). In: Proc. Of Symposium, Ecological problems of plant protection and contemporary agriculture. The High Tatras Stará Lesná, 71-72. Van Steenwyk, R.A., Zolbrod, S.K., Nomoto, R.M., Fernandez, T.K. 2003. Control of walnut husk fly using reduced risk products. http.//ncce.ucdavis.edu/files/filelibrary/1214/25338. Yee, W.L., Goughnour, R.B. 2008. Host plant use and new host records of apple maggot, western cherry fruit fly, and other Rhagoletis species (Diptera: Tephritidae) in western Washington state. The PanPacific Entomologist 84: 179-193. Yee, W.L., Lacey, L.A. 2003. Stage-specific mortality of Rhagoletis indifferens (Diptera: Tephritidae) exposed to three species of Steinernema nematodes. Biological Control 27: 349-356. Yee, W.L., Lacey, L.A. 2005. Mortality of different life stages of Rhagoletis indifferens (Diptera: Tephritidae) exposed to the entomopathogenic fungus Metarhizium anisopliae. Journal of Entomological Science 40: 167-177. Yokoyama, V.Y., Miller, G.T. 1996. Response of walnut husk fly (Diptera: Tephritidae) to low temperature, irrigation, and pest-free period for exported stone fruits. Journal of Economic Entomology 89: 1186-1191. 292 Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 http://www.deepdyve.com/assets/images/DeepDyve-Logo-lg.png Acta Agriculturae Slovenica de Gruyter

Possibilities of Walnuts (Juglans Spp.) Protection Against Walnut Husk Fly (Rhagoletis Completa Cresson) with Special Emphasis on Biological Control

Acta Agriculturae Slovenica , Volume 101 (2) – Sep 1, 2013

Loading next page...
 
/lp/de-gruyter/possibilities-of-walnuts-juglans-spp-protection-against-walnut-husk-ooEnUiitui
Publisher
de Gruyter
Copyright
Copyright © 2013 by the
ISSN
1581-9175
eISSN
1854-1941
DOI
10.2478/acas-2013-0024
Publisher site
See Article on Publisher Site

Abstract

POSSIBILITIES OF WALNUTS (Juglans spp.) PROTECTION AGAINST WALNUT HUSK FLY (Rhagoletis completa Cresson) WITH SPECIAL EMPHASIS ON BIOLOGICAL CONTROL Walnut husk fly (Rhagoletis completa) is an economically important fruit fly, which attacks several species of walnuts (Juglans spp). The insect is indigenous to North America, the best method for trapping the walnut husk fly adults is a yellow sticky board with ammonium carbonate as an attractant. In the present paper the bionomics, geographical distribution, methods of monitoring and controlling the walnut husk fly with special emphasis on biological control of the pest are presented. In a scientific literature is a lack of information regarding biological control, however if we take into consideration the foreign researches, Slovenian legislation and our experiences we suggest for biological control of walnut husk fly the foliar application of entomopathogenic fungi Beauveria bassiana against adults, soil application of entomopathogenic nematodes against larvae in autumn and spring soil application of entomopathogenic nematodes against adults, when they emerge from pupas. Monitoring of domestic parasitoids of walnut husk fly will be in the future needed in areas where the walnuts are expanded. On different areas of the world several species of parasitoids (Coptera occidentalis, Diachasmimorpha juglandis) are mentioned as an alternative biological control agents to chemicals. Key words: walnut husk fly, Rhagoletis completa, parasitoids, entomopathogenic fungi, entomopathogenic nematodes, biological control doc. dr., univ. dipl. inz. agr, Jamnikarjeva 101, SI-1111 Ljubljana, e-mail: ziga.laznik@bf.uni-lj.si izr. prof. dr., Jamnikarjeva 101, SI-1111 Ljubljana, e-mail: stanislav.trdan@bf.uni-lj.si Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 str. 287 - 292 1 UVOD Iz rodu Rhagoletis poznamo okoli 60 vrst zuzelk, nekatere vrste predstavljajo gospodarsko pomembne rastlinske skodljive organizme. Orehova muha (Rhagoletis completa Cresson, 1929; Diptera: Tephritidae) je sadna muha, ki napada navadni ali evropski oreh (Juglans regia L.), pa tudi crni oreh (J. nigra L. in J. californica S. Wats.) (Solar s sod., 2007). Bush (1966) navaja, da se lahko orehova muha pojavlja tudi na breskvi (Prunus persica [L.] Stokes), medtem ko Yee in Goughnour (2008) porocata o poskodbah orehove muhe na navadnem glogu (Crataegus laevigata [Poir.] DC.). Navadni oreh je zaenkrat edina gostiteljska vrsta orehove muhe v Evropi (Duso in Dal Lago, 2006). Licinke (zerke) orehove muhe se hranijo z zeleno lupino orehov. Te vrtajo zavite rove v lupino in tkivo spremenijo v zdrizasto gmoto. Lupina se na napadenem mestu zmehca in pocrni, zunanja povrhnjica pa ostane neposkodovana. Lupina se prilepi na olesenelo luscino, ki pocrni in se je ne da ocistiti. Napadeni orehi odpadejo ali ostanejo prek zime na drevesu. Pri zgodnjem napadu so prizadeta tudi jedrca, ki potemnijo, se zgrbancijo in postanejo grenka, pogosto tudi plesniva (Solar s sod., 2007). Zuzelka izvira iz juznega in osrednjega dela ZDA ter skrajnega severa Mehike (Duso in Dal Lago, 2006). V Evropi je bila prvic ugotovljena leta 1991 v Svici (Merz, 1991), od koder se je razsirila v sosednjo Italijo (Trematerra, 1995). V Sloveniji so jo prvic odkrili v Vipavski dolini leta 1997 (Seljak, 1999), do leta 2011 se je razsirila po celotni Sloveniji (Miklavc s sod., 2013). Trenutno je ta skodljivec razsirjen tudi v nekaterih ostalih drzavah obmocja EPPO (Avstrija, Hrvaska, Madzarska, Francija) (Duso in Dal Lago, 2006). Bionomija skodljivca je dobro preucena (Duso in Dal Lago, 2006). Vrsta je univoltilna (ima en rod na leto), let odraslih osebkov pa je mogoce spramljati med julijem in septembrom (Miklavc s sod., 2009). Skodljivec prezimi v razvojnem stadiju bube v tleh (Chen s sod., 2006), v omenjenem stadiju pa lahko prezivi tudi do dve leti (Opp in Zermeno, 2000), kar lahko pripelje do sporadicnega pojavljanja skodljivca v posameznih nasadih. 2 SPREMLJANJE STEVILCNOSTI IN KEMICNO ZATIRANJE OREHOVE MUHE Za najbolj ucinkovito metodo lovljenja odraslih osebkov orehove muhe velja trikotna rumena lepljiva plosca, skupaj z amonijevim karbonatom, ki deluje kot atraktant (Riedl s sod., 1989; Yokoyama in Miller, 1996). Vzorcenje populacije skodljivca na orehih je priporocljivo po prvem ulovu odraslih osebkov, z namenom, da ugotovimo cas zacetka odlaganja jajcec, ki predstavlja najpomembnejse obdobje za zatiranje omenjenega skodljivca (Riedl in Hoying, 1980). Solar in sod. (2007) porocajo, da kriticno stevilo za orehovo muho se ni doloceno, velja pa, da je tretiranje orehov z insekticidi potrebno, ce je bil napad mocan v preteklem letu in ce se je v tekocem letu na plosce ujelo nekaj muh. Od insekticidov so se v preteklosti za ucinkovite izkazali organski fosforjevi estri in piretroidi (Barnes in Ortega, 1959; Madsen in Davis, 1964), v preizkusanju pa so tudi razlicne kombinacije okolju prijaznejsih insekticidov in proteinskih vab (Van Steenwyk in sod., 2003). 288 Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 Solar in sod. (2007) so preucevali ucinkovitost razlicnih kemicnih pripravkov za zatiranje orehove muhe na prostem. Ugotovili so, da je najboljse delovanje (65 %) pokazal pripravek, katerega aktivno snov sta predstavljala tiakloprid in deltametrin. Omenjeni pripravek je bil nanesen dvakrat na spodnjo tretjino krosnje. Primerljiva ucinkovitost (63 %) je bila v poskusu dosezena tudi ob uporabi aktivne snovi spinosad ob dodatku hidroliziranega proteina (atraktant), ki je bila dvakrat nanesena po celotnih krosnjah orehov. Avtorji se ugotavljajo, da se razlicne sorte orehov med seboj razlikujejo po obcutljivosti za napad preucevanega skodljivca (Guillén s sod., 2011). Miklavc in sod. (2009) so preizkusali delovanje treh kemicnih insekticidov (aktivne snovi spinosad, dimetoat in tiakloprid) na dveh sortah oreha ('Novosadski kasni' in 'Franquette'), vendar pa so bili rezultati ucinkovitosti zatiranja v primerjavi z raziskavo, ki so jo opravili Solar in sod. (2007), slabsi. V isti raziskavi so ugotovili, da se je najvec Moznosti varstva oreha (Juglans spp.) pred orehovo muho... bioticnem zatiranju skodljivca muh ulovilo na rumeno lepljivo plosco Rebell® amarillo (Miklavc s sod., 2009). 3 MOZNOSTI BIOTICNEGA ZATIRANJA OREHOVE MUHE 3.1 Parazitoidi Parazitoidna osica Coptera occidentalis Muesebeck (Hymenoptera: Diapriidae) je solitarni parazitoid, ki izvira iz Kalifornije (ZDA) in parazitira bube predstavnikov iz rodu Rhagoletis (Granchietti in sod., 2012). Muesebeck (1980) poroca, da omenjeni parazitoid parazitira orehovo muho ter vrsto Rhagoletis cingulata (Loew). Razen v naravnih gostiteljih pa se lahko razvija tudi v drugih sadnih muhah, kot sta vrsti R. indifferens Curran in breskova muha (Ceratitis capitata Wiedemann) (Hagen in sod., 1995). Ob koncu 70' let se je masovno namnozevanje parazitoidne osice C. occidentalis zacelo v Kaliforniji, z namenom zatiranja orehove muhe, v 80' letih je bil prvi masovni izpust tega naravnega sovraznika v okolje (Hagen in sod., 1995). Kljub 30-letnem vnasanju te vrste v naravno okolje, pa je za zdaj njen ucinek pri zatiranju orehove muhe nezadovoljiv. Hagen in sod. (1995) porocajo, da je slabsi ucinek delovanja parazitoidne osice predvsem posledica posebne bionomije vrste, saj gre za solitarnega parazitoida, ki parazitira bube v tleh. Zaradi prenizke koncentracije atraktantov (sinomonov/kairomonov), ki se sproscajo v tleh, priporoca uporabo kemicnih stimulantov, ki bi dodatno aktivirali parazitoida v okolju. Vrsta C. occidentalis je bila na Slovaskem sicer vnesena kot bioticni agens za zatiranje cesnjeve muhe (Rhagoletis cerasi L.) (Vallo, 1996). Parazitoidna osica Diachasmimorpha juglandis Muesebeck (Hymenoptera: Braconidae) je solitarni endoparazit, ki parazitira licinke in bube predstavnikov iz rodu Rhagoletis (Henneman s sod., 2002). Henneman in sod. (2002) porocajo, da omenjeni parazitoid poisce svoj plen z zaznavanjem hlapnih komponent, ki izhajajo iz napadenih orehovih plodov, vendar zaenkrat omenjena vrsta se ni vkljucena v programe bioticnega zatiranja orehove muhe. Sorodna parazitoidna vrsta, Diachasmimorpha longicaudata (Ashmead), je bila na Havajih vkljucena v program bioticnega varstva breskove muhe ter vrste Bactrocera dorsalis (Hendell) (Henneman s sod., 2002). 3.2 Entomopatogene glive Entomopatogeni glivi Beauveria bassiana (Balsamo) Vuillemin (Ascomycota: Hypocreales) ter Metarhizium anisopliae (Metchnikoff) Sorokin (Ascomycota: Hypocreales) predstavljata potencialno ucinkovita kandidata za zatiranje odraslih osebkov orehove muhe. Stevilne raziskave so pokazale, da entomopatogeni glivi uspesno zatirata nekatere sorodne vrste iz rodu Rhagoletis; cesnjevo muho (Daniel in Wyss, 2009) in druge predstavnike sadnih muh, na primer breskovo muho (Castillo s sod., 2000; Dimbi s sod., 2003). Obe vrsti gliv lahko ob talnem nanosu prideta v stik z licinkami tretje larvalne stopnje (L3), bubami in odraslimi osebki. Yee in Lacey (2005) porocata, da je delovanje entomopatogenih gliv na licinke in bube omejeno, medtem ko je delovanje na odrasle osebke precej boljse. Daniel in Wyss (2010) sta v svoji raziskavi prisla do podobnih zakljuckov, kjer sta preucevala ucinkovitost entomopatogene glive B. bassiana za zatiranje razlicnih razvojnih stadijev cesnjeve muhe. Ucinkovitost zatiranja licink in bub je v njuni raziskavi znasala med 25 in 30 %, medtem ko je foliarni nanos glive v obdobju leta muhe zmanjsal napadenost plodov kar za 65 %. 3.3 Entomopatogene ogorcice Entomopatogene ogorcice iz rodov Steinernema in Heterorhabditis veljajo za ucinkovite bioticne agense pri zatiranju razlicnih vrst skodljivih zuzelk (Laznik in Trdan, 2011). Yee in Lacey (2003) porocata o uporabi razlicnih vrst entomopatogenih ogorcic iz rodu Steinernema za zatiranje vrste Rhagoletis indifferens Curran. Rezultati njune raziskave so pokazali, da so entomopatogene ogorcice iz rodu Steinernema ucinkoviti bioticni agensi za zatiranje licink (do 80 % smrtnost) in odraslih osebkov (do 50 % smrtnost), medtem ko na bube entomopatogene ogorcice niso pokazale zadovoljive ucinkovitosti. Entomopatogene ogorcice lahko s talnim nanosom pridejo v stik z licinkami tretje larvalne stopnje (L3), bubami in odraslimi osebki. Prvi optimalni termin zatiranja orehove muhe bi tako bilo obdobje, ko se iz bub zacnejo masovno izlegati odrasli osebki, njihovo Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 pojavljanje v sadovnjaku pa bi bilo mogoce opazovati z rumenimi lepljivimi ploscami. Drugo ustrezno obdobje za aplikacijo entomopatogenih ogorcic bi bilo obdobje, ko se licinke premaknejo v tla, z namenom, da se tam zabubijo. 4 ZAKLJUCKI Dobrih 15 let po vnosu v Slovenijo je orehova muha pri nas dalec najpomembnejsi skodljivec navadnega oreha. Za njeno zatiranje imamo med insekticidi registriran le tiakloprid, ki ga lahko do dvakrat v rastni dobi nanasamo na krosnje, dovoljena pa je tudi njegova uporaba v integrirani pridelavi orehov. Za zmanjsanje populacije in posledicno zmanjsanja skode, ki jo orehova muha povzroci na orehih, pa je potrebno izvajati predvsem naslednje agrotehnicne ukrepe: redno rez dreves in skrb za dobro osvetlitev krosnje, odstranjevanje in seziganje pocrnelih odpadlih plodov (zlasti ce so v lupini se zerke), jesensko ali spomladansko plitvo obdelavo tal pod krosnjami dreves in prekrivanje tal z vrtnarsko tkanino pod krosnjami dreves v obdobju izletanja odraslih osebkov (Olson in Buchner, 2002). Med bioticnimi agensi, ki bi jih lahko v prihodnje v Sloveniji uporabljali za zatiranje tega vse pomembnejsega skodljivca so entomopatogena gliva B. bassiana ter entomopatogene ogorcice Steinernema feltiae, S. carpocpasae, S. kraussei ter Heterorhabditis bacteriophora, ki so na Seznamu domorodnih vrst organizmov za namen bioticnega varstva rastlin, s cimer je njihova uporaba pri nas tudi zakonsko dovoljena. Upostevajoc rezultate dosedanjih tujih raziskav (Yee in Lacey, 2005; Daniel in Wyss, 2010) bi veljalo glivo B. bassiana uporabiti zlasti proti odraslim osebkom skodljivca (foliarni nanos), saj talna aplikacija proti licinkam in bubam ni dala zadovoljivih rezultatov. Entomopatogene ogorcice bi bilo smotrno uporabiti zlasti proti licinkam (jesenska talna aplikacija), ki z napadenimi orehi padejo na tla, veljalo pa bi poskusiti tudi s spomladansko talno aplikacijo v obdobju izleganja odraslih osebkov, ki so v dosedanjih raziskavah (Yee in Lacey, 2003) pokazali doloceno dovzetnost za napad teh pri nas vse bolj pogosto uporabljenih bioticnih agensov. Vsekakor velja na obmocjih razsirjenosti navadnega oreha v prihodnje nacrtno spremljati zastopanost potencialnih domorodnih parazitoidov orehove muhe, saj na razlicnih koncih sveta prav nekatere predstavnike iz omenjene skupine naravnih sovraznikov (Coptera occidentalis, Diachasmimorpha juglandis) omenjajo kot dovolj ustrezne alternative uporabi sinteticnih insekticidov. 5 ZAHVALA Prispevek je nastal s financno pomocjo Ministrstva za kmetijstvo in okolje ­ Uprave RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin v okviru strokovnih nalog s podrocja zdravstvenega varstva rastlin. 6 VIRI Barnes, M.M., Ortega, J.C. 1959. Experiments with protein hydrolysate bait sprays for control of the walnut husk fly. Journal of Economic Entomology 52: 279-285. Bush, G.L. 1966. The taxonomy, cytology and evolution of the genus Rhagoletis in North America (Diptera: Tephritidae). Bulletin of the Museum of Comparative Zoology 134: 431-562. Castillo, M.A., Moya, P., Hernándeza, E., PrimoYúferab, E. 2000. Susceptibility of Ceratitis capitata Wiedemann (Diptera: Tephritidae) to entomopathogenic fungi and their extracts. Biological Control 19: 274-282. Chen, Y. H., Opp, S.B., Berlocher, S.H., Roderick, G.K. 2006. Are bottlenecks associated with colonizationj? Genetic diversity and diapause 290 Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 Moznosti varstva oreha (Juglans spp.) pred orehovo muho... bioticnem zatiranju skodljivca variation of native and introduced Rhagoletis completa population. Oecologia 149: 656-667. Daniel, C., Wyss, E. 2009. Susceptibility of different life stages of the European cherry fruit fly, Rhagoletis cerasi, to entomopathogenic fungi. Journal of Applied Entomology 133: 473-483. Daniel, C., Wyss, E. 2010. Field applications of Beauveria bassiana to control the European cherry fruit fly Rhagoletis cerasi. Journal of Applied Entomology 134: 675-681. Dimbi, S., Maniania, N.K., Lux, S.A., Mueke, J.M. 2003. Host species, age and sex as factors affecting the susceptibility of the African Tephritid fruit fly species, Ceratitis capitata, C. cosyra and C. fasciventris to infection by Metarhizium anisopliae. Journal of Pest Science 76: 113-117. Duso, C., Dal Lago, G. 2006. Life cycle, phenology and economic importance of the walnut husk fly Rhagoletis completa Cresson (Diptera: Tephritidae) in northern Italy. Annales de la Société Entomologique de France (n.s.) 42: 245-254. Granchietti, A., Sacchetti, P., Rosi, M.C., Belcari, A. 2012. Fruit fly larval trail acts as a cue in the host location process of the pupal parasitoid Coptera occidentalis. Biological Control 61: 7-17. Guillén, L., Aluja, M., Rull, J., Höhn, H., Schwizer, T., Samietz, J. 2011. Influence of walnut cultivar on infestation by Rhagoletis completa: behavioural and management implications. Entomologia Experimentalis et Applicata 140: 207-217. Hagen, K.S., Tassan, R.L., Fong, M., Aliniazee, M.T. 1995. Walnut husk fly. In: Biological control in the Western United States (Nechols, J.R., Andres, L.A., Beardsley, J.W., Goeden, R.D., Jackson, C.G. (Eds.). University of California 61: 224-227. Henneman, M.L., Dyreson, E.G., Takabayashi, J., Raguso, R.A. 2002. Response to walnut olfactory and visual cues by the parasitic wasp Diachasmimorpha juglandis. Journal of Chemical Ecology 28: 2221-2244. Laznik, Z., Trdan, S. 2011. Entomopathogenic nematodes (Nematoda: Rhabditida) in Slovenia: from tabula rasa to implemantation into crop production systems. In: Perveen, F. (Ed.). Insecticides - advances in integrated pest management. Rijeka, InTech: 627-656. Madsen, H.F., Davis, C.S. 1964. War on the husk fly. Diamond Walnut News 46: 12-13. Merz, B. 1994. Diptera: Tephritidae. Insecta. Helvetica Fauna 10: 198. Miklavc, J., Mesl, M., Matko, B., Solar, A. 2009. Spremljanje sezonske dinamike orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson) v letu 2008 z rumenimi lepljivimi ploscami in rezultati preizkusanja insekticidov. V: Macek, J. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 9. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udelezbo, Nova Gorica, 4.-5. marec 2009. Ljubljana, Drustvo za varstvo rastlin Slovenije: 343-348. Miklavc, J., Mesl, M., Matko, B., Solar, A., Trdan, S. 2013. Izkusnje z zatiranjem orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson) v SV Sloveniji v letih 2011 in 2012. V: Macek, J. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 11. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin z mednarodno udelezbo, Bled, 5.-6. marec 2011. Ljubljana, Drustvo za varstvo rastlin Slovenije: 114-119. Muesebeck, C.F.W. 1980. The nearctic parasitic wasp of the genera Psilus Panzer and Coptera Say (Hymenoptera, Proctotrupoidea, Diapriidae). Technical Bulletin, Science and Education Administration, USDA 1617, iv+71. Olson, W.H., Buchner, R.P. 2002. Leading edge of plant protection for walnuts. Horttechnology 12: 615618. Opp, S., Zermeno, J. 2000. Timing and susceptibility of walnut cultivars to walnut husk fly attack-episode 2. In: Walnut research reports 2000. California. Walnut Mktg. Board, Sacramento: 293-295. Riedl, H., Barnett, W.W., Coates, W.W., Coviello, R., Joos, J., Olson, W.H. 1989. Walnut husk fly (Diptera: Tephritidae): evaluation of traps for timing of control measures and for damage predictions. Journal of Economic Entomology 82: 1191-1196. Riedl, H., Hoying, S.A. 1980. Seasonal patterns of emergence, flight activity and oviposition of the walnut husk fly in Northern California. Environmental Entomology 9: 567-571. Seljak, G., 1999. Orehova muha (Rhagoletis completa Cresson) ­ nov nevaren skodljivec orehov v Sloveniji. Revija za sadjarstvo, Vinogradnistvo in Vinarstvo 10: 12-15. Solar, A., Miklavc, J., Seljak, G., Mesl, M., Matis, G., Matko, B., Plibersek, T. 2007. Prve izkusnje z zatiranjem orehove muhe (Rhagoletis completa Cresson) v severovzhodni Sloveniji. V: Macek, J. (ur.). Zbornik predavanj in referatov 8. slovenskega posvetovanja o varstvu rastlin, Radenci, 6.-7. marec 2007. Ljubljana, Drustvo za varstvo rastlin Slovenije: 220-224. Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013 Trematerra, P., Paparatti, B., Girgenti, P. 1995. Attenzione alla presenza della mosca delle noci. Informatore agrario 47: 74-76. Vallo, V. 1996. Comparison of laboratory and natural population of Coptera occidentalis (Mues.) (Hymenoptera, Proctrotrupoidea, Diapriidae). In: Proc. Of Symposium, Ecological problems of plant protection and contemporary agriculture. The High Tatras Stará Lesná, 71-72. Van Steenwyk, R.A., Zolbrod, S.K., Nomoto, R.M., Fernandez, T.K. 2003. Control of walnut husk fly using reduced risk products. http.//ncce.ucdavis.edu/files/filelibrary/1214/25338. Yee, W.L., Goughnour, R.B. 2008. Host plant use and new host records of apple maggot, western cherry fruit fly, and other Rhagoletis species (Diptera: Tephritidae) in western Washington state. The PanPacific Entomologist 84: 179-193. Yee, W.L., Lacey, L.A. 2003. Stage-specific mortality of Rhagoletis indifferens (Diptera: Tephritidae) exposed to three species of Steinernema nematodes. Biological Control 27: 349-356. Yee, W.L., Lacey, L.A. 2005. Mortality of different life stages of Rhagoletis indifferens (Diptera: Tephritidae) exposed to the entomopathogenic fungus Metarhizium anisopliae. Journal of Entomological Science 40: 167-177. Yokoyama, V.Y., Miller, G.T. 1996. Response of walnut husk fly (Diptera: Tephritidae) to low temperature, irrigation, and pest-free period for exported stone fruits. Journal of Economic Entomology 89: 1186-1191. 292 Acta agriculturae Slovenica, 101 - 2, september 2013

Journal

Acta Agriculturae Slovenicade Gruyter

Published: Sep 1, 2013

There are no references for this article.